Star pastir je polžapasel,

Tak lepo žvižgal,lepo pel,

Al nad njim je bič vihtil ,

Rad tud fajfo je kadil. 

A polž vam neki dan,

Vidno bil je podivjan. 

Ravno pa pastir zapazi,

Hud potuhnjeno se plazi 

Neke pene , čudno divjost:

Ima gotovo že steklost !

Kar na rinko in verigo ž njim,

Ako ne, pride mu še kdo na lim .