DomovStara VrhnikaSvet KSDediščinaDruštvaPrireditveObrt TurizemPovezaveGalerijeNovice
Stara Vrhnika ->Nekoč PDF Natisni E-pošta
Prispeval: Joži Krvina   
Wednesday, 29. April 2009

 

                  STARA VRHNIKA - ALT OBERLAYBACH

je bila prvič omenjena leta 1444.

Avstro-ogrsaka cesarica Marija Terezija je po letu 1750 ukazala izmero zemljišč za deželo krajnsko.
Stara Vrhnika je bila tedaj razdeljena na 12 rid( delov): OrtPlaz,  Na hribiNa Deuzeih,Dullene Koschatzhe, Gureine Koschatzhe, Sredne Pulle, Goreine Pulle, Sa Motzillan, Lothije Mlake, Sa Malnom, Pred Jamnikarjem, Na Mlak. 

Leta 1754 je bilo prvo ljudsko štetje prebivalstva .  Na Stari Vrhniki je živelo 62 družin,  (353 prebivalcev).

Leta 1822 je bilo tu 65 hiš in domačih imen.Leta 1836 je vaščane prizadela huda kolera in zmanjšala število prebivalcev. V dveh mesecih  je umrlo 30 ljudi.

Leta 1904 so vaščani zgradili vodovod.

Stare fotografije iz RASTAVE STARE VRHNIKE IN STARE FOTOGRAFIJE IZ VASI NOV 2013 SO NA TEJ POVEZAVI 

        

    

                                                                             REMBUAL KATASTER STARE VRHNIKE

      rembual_kataster_stare_vrhnike.jpg
                                             ARHIVSKI POPIS PREBIVALSTVA 1750arhiv_popis_prebiv_cca_1750_005.jpg
       kataster_vasi.jpg                               JOŽEVINSKI KATASTERIZ  STARE VRHNIKE-ALT   OBERLAIBACH IZ LETA 1824

                                                        GASILSKO DRUŠTVO STARA VRHNIKA LETA 1938

      gas_dom_stv_01a.jpg

 

                                                 GASILCI   LETA    1912 - 1914gasilci_1912-14.jpg
                                                  PRVE PODKURNSKE NOVICE IZ LETA 1922podkurenske_novice_pol.jpg

                                                                                     PODKURANSKI VESNIK - DRUGI ZVEZEK  LETA  1924

      podkuranski_vesnik._manji.jpg
       vabilo_na_veselico1924.jpg
       
     

                                             PESEM  STARA VRHNIKA

 

                                Star pastir je polža pasel,

                                Tak´ lepo žvižgal, lepo pel,

                                Al´ nad njim je biè vihtil,

                                Rad tud´ fajfo je kadil.

                                A polž vam neki dan,

 

                                Vidno bil je podivjan.

                                Ravno pa pastir zapazi,

                               (Hud .. Potuhnjeno se plazi)

                                Neke pene, čudno divjost:

                               "Ima gotovo že - steklost!

                                Kar na rinko in verigo ž njim,

                                Ako ne, pride mu še kdo na lim."

 
       

                 

                                                             ŽEGNANJE ZVONOV 11 IN 12 JUNIJ 1921

      egnanje_zvonov_2.jpg
                                                              STARA   RAZGLEDNICA  VASIstara_vas_1.jpg
                                                         BIZJAKOVA ŠTIRNA IZ LETA 1904bizjakova_tirna_s_koritom_1.jpg

 

       stara_vrhnika_1921_mala.jpg                                                        STARA VRHNIKA  približno leta 1915

   

       vas_stara_vrhnika.jpg                                        STARA VRHNIKA IN GASILSKI DOM OKOLI  LETA  1908                               
       
                                                         TELOVADNI ODSEK OREL V   DOLAHtlov._odsek_v_dolah_005.jpg

                                                                                              ŽEGNANJE

      zgodovina_vasi.jpg
                                                               HODNIKOVEhodnikovi_004.jpg
                                                                   POROKAzgod_vasi_2.jpg
                                                       MESCOV  ATA Z DRUŽINOstari_oe_pred_hiio_z_druino.jpg
       druzina_grom.jpg
       
       student_zg_vasi_3.jpg
                                                           ŠPANOV  BALKONpanov_balkon.jpg
                                                                           ZOFKINJ  SKEDENJzofkin_skedenj.jpg
                                                                       HRIBCOV  SKEDENJhribcov_skedenj.jpg
                                                                     VERBIČOV  SKEDENJverbiov_skedenj.jpg
                                                                  VOŽIČEKvoiek.jpg
       
                                                                    ANA  DREVEŽNIKana_drev._slika.jpg
                                                                   ŠPANOVA HIŠA - ZGRAJENA 1868spanova_hia_2d.jpg 
                                          SIMON OGRIN CERKVENI SLIKAR- " ANDREJČKOVCOV"    1851 - 1930 simon_ogrin_-slikar_003.jpg
                                                          ŠPANOV  LIJAK  IZ LETA 1904panov_lijak.jpg
                                                      JERCA NOVAK - KOMARJEVA 1857 - 1905jerca_novak_001.jpg

 

                                    ZGODOVINA   STARE VRHNIKE               

V najstarejših zapisih se je Stara Vrhnika  imenovala  Gornja Vrhnika - Oberndorf.  Z prihodom habsburžanov je nastalo nemško ime za Vrhniko- Oberlaibach, kar pomeni Gornja Ljubljana. Za nemški jezik prevod Stara Vrhnika,  slovnično  ni bilo  izvedljivo- Ober Oberlaibach.  Tako so jo preimenovali v  Alt Oberlaibach. Vas ima danes več kot 600 prebivalcev in okrog 170 hiš. Je razloženo naselje z velikim gručastim jedrom leži na nizkih obronkih Planine in Kurena nad jugozahodnim zatokom Ljubljanskega barja. Od Vrhnike ga  loči holm Sv.Trojica. 
Prva do sedaj znana omemba St.Vrhnike( Oberndorf ) je leto 1444, (leta 2004 praznovali 560 letnico), je zapisana v »fevdni knjigi«, ki se nahaja na Dunaju. Omenjeno je, da je gospod Konrad Apfaltrer  iz gradu Lebek (Lebeck)  imel dve hubi(kmetiji) na Stari Vrhniki. Grad iz 12. stoletja je stal v zaselku Lebek v Vačah pri Litiji, danes so tam samo še ostanki gradu.Strnjeno naselje naše vasi je najprej nastajalo okrog cerkve sv. Lenarta. Prvič  omenja našo cerkev" Protokol" iz  leta 1526, ko  je deželni knez Ferdinand odredil pobrati  cerkvene kelihe in druge dragocenosti, da so jih pretopili v denar za boje proti Turkom. Albrehtova topografija pravi, da je bila sezidana 1530 leta, kar bi odgovarjalo tlorisu, vsekakor pa je bila to že druga cerkev Sv. Lenarta, ki je bila posvečena   zavetniku ujetnikov in čolnarjev. Tudi tri cerkve  tega svetnika na Vrhniki na Bregu, Mali Ligojni in pri nas, pomenijo, kako huda nadloga so bili Turki 150 let. Čolnarstvo po plovni Ljubljanici pa izjemno pomembno prevozno sredstvo skozi zgodovino.Za primerjavo, da so te naše vasice res že dolgo naseljene je znana še starejša prva omemba Ligojne leta 1303 , ko so gospodje Polhograjski prodali kmetijo  v Ligojni.(Sv.Jurij in Lenart-Matjaž Ambrožič)

Leta 1319 jo omenja tudi  knjiga "Kartuzija Bistra" (str 71), da je v Ligojni(in Lukoczel) kartuzija pridobila- kupila dve kmetiji, za šestnajst mark starih oglejskih denarjev.   V Škofijskem arhivu v Ljubljani je še ohranjen dokument, kjer je znana tabela o popisu prebivalstva iz leta 1752/54 po ukazu Marije Terezije, ki ga je opravila cerkev. Stara Vrhnika je imela 62 gospodinjstev, 353 prebivalcev, od tega 158 otrok v starosti enega do 15 leta. Leta 1880, pa sto več - 448 prebivalcev. 
Dogodki zgodovine so našo vas pretresali ves čas. Čez Staro Vrhniko je vodila cesta iz Horjula, Ligojne, Podlipe, naprej na Vrhniko čez Košace, Trojico in po strmem Cankarjevem klancu. (Današnja cesta na našo vas in po ravnini čez Pod Čelo je bila zgrajena okoli leta 1905.) Vojaški zemljevid iz leta 1782 omenja pot na našo vas kot strmo kamnito cesto. Zato smo na naši vasi imeli kar nekaj kovačij: pr Škupnik., pr Kovač-danes Maravc, Žakelj . Nekoč so se naši vaščani preživljali  še s kmetijstvom, furmanstvom - cestni kralji so jim rekli in raznimi obrtniškimi poklici, tesarji, zidarji, mizarji. Danes v kmetijstvu vstraja le še nekaj kmetov, večina jih hodi v službe, nekaj imamo tudi obrtnikov .
Iz Napoleonovih časov nam je ostal za spomin dobro znan voz za konjsko vprego imenovan PARIZER. Težka lesena kolesa okovana z železnimi  in s širokimi platišči. 
Zgodovina piše, da je bila leta 1817 zadnja velika lakota v naši deželi, ko se je po 100 letih dokončno uveljavil krompir.

Poleti 1836 pa je na Vrhniko prišla kuga-kolera, ki jo je zanetila vojska. Našo vas je v dveh mesecih zmanjšala za 30 ljudi. Umrlo je več mladih gospodarjev, žena, otrok, starejših. Leto 1904 je z uspešnostjo zaznamovala našo vas pridobitev pravega lastnega vodovoda, istočasno z Vrhniko. Vir okužb in  nalezljivih bolezni so bili ravno neustrezni potoki, zajetja, izviri, napajališča. Bili so prisiljeni  hitro ukrepati.  Finančni zalogaj je bil velik in problematičen, zato je minila desetletje do uresničitve.

Leta 1908 je bilo ustanovljeno gasilsko društvo, ki je vestno opravljalo svoje poslanstvo z rekom »Bogu v čast, bližnjemu varujemo last.« V letu 2008 je praznovanje 100 letnice gasilskega društva na Stari Vrhniki.

Telovadno društvo »Orel«, je pred 1. sv. vojno prirejalo športne nastope, veselice. Leta 1922 in 23 je postalo gasilsko društvo pobudnik za več kulturnih dogodkov in nastopov: igre, pevski zbor, veselice, enotne ženske noše za prireditve, knjižnica, izdajo dveh številk hudomušnega časopisa« Podkurenske novice "in vestnika". Časopis nam kar dobro opiše utrip življenja tistega časa. Omenjajo, da je bil v tistem času po okoliških vaseh kulturni mrk..

Po drugi sv. vojni je krajevno, kulturno, športno in gasilsko življenje vseskozi  živelo in nihalo z vsponi in padci. Danes lahko govorimo o velikem delovnem, kulturnem vzponu in zagnanosti na naši vasi, ki z roko v roki delujejo na vseh področjih.  Mladi so poprijeli za delo, starejši pomagajo. Vaščani lahko sodelujejo in se udejstvujejo v različnih dejavnostih. Vsak lahko doda svoj košček znanja v mozaik, ustvarjalnosti in uspešnosti. Saj vemo, da je samo v slogi moč. Če se da glave skup - več moči, več glav več ve, tako je doma, na vasi, mestu, deželi... Predvsem gasilci so v naši deželi lep vzgled sodelovanja in prostovoljstva vseh sto let.                                   

Radi bi vas seznanili  še z kakšnim drobcem zgodovine naše vasi. 
Kako so opisane poti iz Vrhnike proti St. Vrhniki, Kurenu, Ligojni, Razorju v prvem Jožefinskem vojaškem zemljevidu iz leta 1782. Narejen je bil za vojaške namene. 
Po koliko kaj boljših poteh je hodila Cankarjeva mati, 100 let kasneje, tudi čez naš kraj, Ligojno, Mavsarjev hrib v svojo rojstno vas Vrzdenec, ki jo opisuje tudi sam Ivan Cankar. Poročila se je v  starosti 24 let -1867 leta- to je ravno 141 let. Ivan je bil 8 od 12 otrok. 
Danes malo kdo ve, da je prvotna pot na Staro Vrhniko vodila prav čez strm  Cankarjev klanec, mimo Trojice, naprej čez Košace, mimo današnje vojašnice in  gasilnega doma. Opisana je kot strma in zelo kamnita pot. Za Staro Vrhniko vojaški zemljevid omenja , da ima vas cerkev z trdnim obzidjem, da je do Kurena 2000 korakov in se lahko jezdi  do vasi Jelovec, kamor pelje le težavna steza. To je današnja gozdna  pot iz Stare Vrhnike do Kurena in naprej proti razglednemu Stolpu in Jelovcu.

Iz naše vasi je šla cesta dalje za Pod Čelo v Razor ali pa čez Sušo, kjer je nekoč  stalo znamenje, tudi v Razor. To pot Ivan Cankar opisuje v knjigi Aleš iz Razora. Opisal je resnične osebe- to je bil Nace Celarc, roj 1839 leta.  Njegov brat Janez  pa je bil poročen na Stari Vrhniki pri Klobas. Druga glavna oseba  Frčajeva Hana,  je bila naša znamenita vaščanka -Komarjeva Jerca Novak roj. 1857- 1905. Oba z Alešem sta bila  zelo verna in vrhniška posebneža. (O Jerici,  njenem življenju,  darovanju, rodoslovna raziskava je zbrano v zvezku leta 2007.)

Iz Razora je pot vodila v Mizni dol, na Trčkov grič in v Podlipo. Zemljevid omenja, da so poti prevozne z veliko težavo in še to le z navadnimi kmečkimi vozmi. Da je iz naše vasi do Ligojne in Razora pol ure peš poti.  Travniki med  Ligojno in Staro Vrhniko so posebno spomladi zaradi poplavljene Podlipščice- Tojnica - pogosto segala do višine enega čevlja - to je 30,48 cm. Ob močnem deževju pa tudi poti niso bile prehodne, razen tiste proti hribu Podčelo, prek lesenega mostu, ki pa je v slabem stanju. Prehodne za vozove samo v visokem poletju.  Poti, ki so vodile naprej skozi horjulsko dolino niso  bile prevozne zaradi močvirja in so  bile uporabne le za ježo.  S hriba Tičnica pod Trojico, v zemljevidu opisuje, da je s strelom dosegljiva vsa okolica. Hrib Jelovec je najvišji, zelo strm. Od cerkve Sv. Miklavža na Kurenu se lahko nadzoruje vsa okolica. Gozdovi so hrast in jelov gozd, gosto zaraščen, visok. Če danes malo pomislimo in pogledamo okoli sebe,  bi  danes  iz teh točk zelo slabo nadzorovali okolico zaradi zaraščenosti. Lahko smo hvaležni za  dobre cestne povezave. Toda še vedno radi stopamo po mehkih gozdnih  stezicah in  kolovozih.  

Leta 1633 je cerkev začela voditi knjige krstov, porok in smrti.Takrat so že vsi imeli imena in priimke. Z  10 letnim delom in  zanimanjem za  rodoslovje in zgodovino naše vasi so zbrani  rodovniki  cele vasi-za 62 hiš, raziskan in  ugotovljenh je izvor ali nastanek skoraj vseh 62  domačih imen,  ki so se ohranila  do danes. Nastali so iz takratnih priimkov in imen gospodarjev, poklicev in ledinskih imen med  leti 1600 in 1700. Za predstavitev rodovnikov na vasi , novembra 2007 v kulturnem domu na Stari Vrhniki, je bilo narejenih  tudi 23 rodovnikov- plakatov   10 do 15 generacij za 400 let. Predstavljeno  je bilo nekaj najbolj značilnih priimkov na naši vasi (Grom, Mesec,Rode, Kenk, Ogrin). Nekaj tudi tistih priimkov, ki so bili znani pa so izumrli ali minili s porokami  po ženski liniji(Skrotnik, Zorc,Srnel, Dežel, Klobas, Kocjan) njihovi potomci in sorodniki pa še živijo. Seveda je vas s porokami sorodstveno zelo prepletena.

Če poznamo in spoštujemo svoj rodovnik, vemo od kot prihajamo in vemo kam gremo.Tako naši predniki niso umrli, ampak živijio v nas.Naša krajevna skupnost je poskrbela, da smo 2007 oživili domača imena z željo, da se ohranijo še za prihodnost. Pripravili so lične v les vžgane table. Ob krajevnem prazniku 25. junija je bila svečana predaja tabel gospodarjem. Saj mladina danes skoraj ne pozna več domačih imen. Z dobrim sodelovanjem med krajani in vsemi društvi na vasi se rezultati našega dela v nekaj letih dobro vidijo.Znane slovenske slabosti tu nimajo kaj iskati. Samo v slogi je moč. Všeč mi je rek: eden ni nobeden, dva sta pa že za štiri.

Imamo tudi nekaj znanih vaščanov, ki so izstopili iz povprečja in so znani širši javnosti..Med sprehodom skozi vas lahko vidite rojstne hiše naših znanih krajanov. 

Najbolj znan je naš rojak cerkveni slikar Simon Ogrin, rojen 1851, umrl 3.maja 1931. Na žalost, o njem do leta 2001, kot sovaščani res nismo nič vedeli.Na Vrhniki in po Sloveniji je poslikal  veliko cerkva, kapelic, bander, slik. Tudi Stari Vrhniki je poslikal bandero, in Jakcovo kapelico. Njegova dela so bila zbrana in izšla v monografiji leta 2001. Jaz pa sem takrat pripravila njegov rodovniik Ogrinov za 400 let in knjižico.

Iz tega obdobja je bil pomemben  še naš krajan Franc Ogrin, rojen 1880 leta - Kobalov po domače. Bil je deželni glavar v Črnomlju in Kamniku. Njegov sin je bil znani novinar, svetovni popotnik Miran Ogrin, rojen 1914 umrl 1985 leta v Ljubljani. Podrobna raziskava o njem  še ni narejena.  Bližje in osebno poznan nam  je bil tudi akademski slikar Floris Oblak, profesor likovne vzgoje na pedagoški gimnaziji v Ljubljani in bil Prešernov nagrajenec. Izpopolnjeval se je v Parizu in Italiji. Floris Oblak, je bil rojen 1924. leta na Stari Vrhniki. Njegova mama je bila Tagrična- Frančiška  Nagode roj.1900.  Floris je umrl v letu 2006 v Ljubljani, kjer je živel in ustvarjal. Vrhniki je podaril 50 del svoje zbirke, eno sliko in monografijo našemu Kulturnemu društvu, katerega zasluga je, da smo še pravi čas z njim navezali  stike. Dvakrat se je udeležil našega krajevnega praznika in zelo nostalgično opisoval čas svojega otroštva na vasi. Predlagali smo  ga za krajana Vrhnike. V letu 2007  je na slavnostni akademiji na Vrhniki ob občinskem prazniku, posthumno  nagrado Cankarjevo zlato plaketo, sprejela njegova žena Slavica. 

Posebnost  naše vasi in šele lani raziskano njeno življenje je tudi Komarjeva -  Jerca Novak 1857-1905.

Spoštujemo povezovanje ljudi v vasi med vasmi in kraji. Z poznavanjem zgodovine in obujanjem spominov, umrli še živijo med nami.

 

                                                                                       Stara Vrhnika , junij 2008.               

                                                                                       Zapisala:  gospa EMA GORIČAN

                                                                                                  


 

                                   ZGODOVINA PODKURANSKEGA POVŽA

 

      ODLOMEK IZ PODKURANSKEGA VESTNIKA .LETNIK 1924 DRUGI ZVEZEK,  ZAPISAL ANTON PLANINEC,  po članku povzel Jani Krvina

 

                                      ZGADAVINA  PODKURENSKIGA POUŽA  

                slika iz časopisa podkuranski vesnik, leta 1924slika_1_pov.jpg        klanje použa, podkuranski vesnik 1924slika_2.jpg

    

Na bm nekaj povedu o zgadavin našga použe: Veste jest sm bil takat zravn k sma ga klal, pa še poual ka sma se mastil z njegavam kastmi. Zatu pa mam vse tu še fejst u glav.Star sm že 82 let, pa se še pišem; čeprou bl grdu, pišem se pa le še. O pa tud naš použ je že star, od kar ga mama za svojga patrona. Tu je ble' pa takule: Glih na terman med Vilka pa Mala Ligojna sa dabil anga použa k se je pasu na an leh, u salat. Poul sa se pa špitiral, kežav je ta použ. Ligojnc z Male sa djal, da je iz Velke in da je prestopu mejo in pomolu svaje rage za cev centimetr u  Mala Ligojna. Ligonjc z Velke se sa pa kregal, da je použ iz Male zatu, k kaže svaje rage kje, tu pa je pomenil takat tojk kt da jih na karajža kliče. -  Použ se pa ni prav nč zmenu za ta špetir; van se je lepu še naprej pasu u salat, pa kazal rage vsem.  -  U vabeh Ligojnah, sa sklical use mažakarje vkep, seveda u usak vs zase, na všk zbar, pa so se menil kva je za narest. U Mal Ligojn so se zmenil, da pru udarje. V Velk sa ble pa tojk všajt, da so paslal še ankat na terman ana patrulo; pagledat če je použ še tam, pa kuga pačne. Patrula pride nazaj pa pave, da použa ni več. Zvedl so pa vad vatrok, da je použa pobrau an berač in da ga je vadnesu kja nekam pret Pačjel. -  Paglejte, sam ta berač je ledi rešu, da ni ble' vajske zavl tega použa . Tu je pru del zgadavine, zdej pride pa drug del; Pr Kamari na vs sa glih večirjal kisla repa pa jancova rebra sa vaberal. Mat sa se pa u kuhn pagavarjal iz kepčivka, ka ja jajce, kakuš je pa masl paberala. Pa sa ji pravl: » Naš van reku djav da ma mjene tojk rad; nakol tojk. Ankat sm bla bouna tojk; bl ankol tojk. Na pječ sm ležala, van pršu, nč reku-djav, uzev me s peči, na posle nesu, s kamžolu vadev me, pa pobojžav me. - Pa pride ta berač u hiše, poul so pravel, da je bl tud coprnik, da je vabhodu že pu sveta. - » Buh vam požignej! če kaj daste, kuga pa večerjate, vače Kamarjev » prav berač, pa paglida na miza. » Janc se nam je zameru, zatu ka je na sasedov leh škoda delav, pa hlapca Anžica je pomečkav, ja vsega ga je upraskov, pa sma ga zaklal.«, prauje vače Kamarjev. » Prav ste naredl satanu, da ste mu palamil kasti » prav berač.  Pa večiri je pa začev berač takule prpovdvat : » Veste vače župan kuga. Zdej ka ste Velikonočn jagene že pavečirjal in se bo past kmal začiv, vam pa jest predam ana druga žvav, ka sm je prnesu vad tojk djaleč, da si vi tega še mislt ne morte. Ta žvav se pa da tojk hitr zrjadit, pa kmal, je pa poul taku dvabra za jst, da nakol tega » » Pakaž, pakaž tista zverina, kakšna pa je? Ki je pa mate ? » začne poizvedvat cela Kamarjeva družina. » Kle-le je mam » prav berač, pa izuleče iz mauhe velicga použa. Sevede, tisga ka je pobrau u Ligojn. » Joj tu je pa použ » se zauzame Kamerjeva mat » O kakupa, kakupa da je použ, pa kakšn. Takle použi se dabije sam u jutrov dežel, sa prou našm podobn, dokler so mladi, poul pa zraseje, rjačem. Vem, da viši kt je bil vaš janc. Veste, ta je zdej šele štrnajst dni star, u dveh tednih se bo tku poredu, da bo kej. Zravn tega je pa tu prev krotka žvav, nabenem nč noče, pastir ga bo zlahka futrav, pa se ni treba prav nč bat, da b'ga pomečkav, ej al pa upraskav, k tist zlodej janc » » Tk taka je, praute ta nemarnast; le paglejte n kuga se pa svet use ne dabi; takule ja ja. Use se urajma. Kojk vam pa dam zajnga, pa govte kar kle-le pustl.« vpraša kamarjev vače. » I kojk, kuga se bi dolg pričkala; piet mesnih klabas, i pa pest jancovga loja, da si bom čivle namazav, pa je račun narjen, saj mjene tak nč na kašta ta žvav, sam noast sm je mogu iz jutrove dežele. Pa tud sam vam je dam taku pacen, zatu ka ste vi, drugm je ne bi nabenem.« je djal berač. Kupčija je bla narjena. Berač je uzev klabase in loj, pa se zmuznu in naben ga ni več vidu. Vače žepan so pa mel poul použa u rej za Binkšt.

Koj drug jutr ga je pastir Anžic nesu vn na gmajna, dab se pasu. Privezav ga je na špaga, pa gledau kuga bo použ pačev. » Lejte, lejte,« je djal županov matr, ka sa stal na prag pa glidal, kuga bo použ naredu.« Kaku pačas leze, ta mi pa ne bo ušov, ne. Pa tud pomečkal me mere ne bo, kt janc » je djal pastir. Použ se je usak dan pasu in vače žepan sa djal,da se duabr drži in redi, pa da je usak dan viči, saj nam se je tku zdel. Ka se je pa použ ankat namal prvadu pa ratav scrtan, je pa začev kazat svaje rage, čim bl ga je talažu Anžic, da naj bo prgmah, tojk blje bil tičn. Ankat an dan je pa tojk djaleč pamolu svaje rage iz svaje hiše , k ankol tojk. Mahal je pa narunast pred pastiri, kt da ga bi tel pabast. Anžic pa je bil urnih nog, spustu špaga in jo je pabrisal u hiše. Tam je pa začel pravt županov matr, da použ ni nč bulš vad janca, da ga je tel že pabast, pa da mu je že rage nastavu. Ta navica sma hitr zvedl pa cel vs. Anžic je pavedov matr, mat vačet, vače ta prvem sased, sosd pa spid naprej pa vs. Kuga je ble' zdej za narest ?  Vače žepan skličeje nas use maže vke'p, da se pamenje z nam, kuga bi ble' za narest s hadvabnem použem, pa z beračem, k nas je taku nafarbav. » Slavn vače žepan !« vglasi se kavač Jerebičuk,« jast sm je že pogruntav u svoj trd buč in se mi zdi da bo držav« » Le vn žnjo ! « smo usi zaupil, » Jerebičuk je že fejst pa modr dec !« » Jast pravm, slaven vače žepan takule-le: berača na morma štrafat, ka nas je pategnu, zatu se pa dejma znest nad použem. Ka ni tev bet kuntet, da je biv lepu frej, pa pr dvabr hiš na rej, ga dejma prkljent h stbr, da se ne bua mogu tud gnt ne. Tam nej pačaka do svoje smrt, kar pa mu nebo treba doug čakat. Vi, vače žepan, mate u šup an djebu hrastov štar, tega bm vakaval pa ga bom zabev u zemle, piet čevlov hlabvak, mende ga hudir nebo zruvav. Puol bm pa še skovov tri taku mvačne kitne, pa ga ma prheftal «

» Dvabr, prov dvabr. Preklenil ga  be'ma « sma zaupil vse, « drgač nam pabude še naše žene, vatroke, aj pa še nas zravn; Buh ve kakšne pamet je?« Použ je še zmiraj lezu pa gmajn in kazau tojšne rage, pa use penast je biv. » Paglejte, paglejte !« pravje Kamarjeva mat, ka sa tud pršel zravn,« saj bo še steku, ka je tojk penast »  Naben si ni upal bliz njega. Puol pa letima hitr damu, pa se zbjerema vabaražjen s kovci, gnajnam vilam, cepci in padobnim varožjem, pa grema použa lavit. » Paglejte,« pravje vače žepan, » kar nč se še ni patalažu, še zmiraj nam kaže rage, joj, paglejte ledei bvaži, pa kaku je penast, prov gotov je tud steku, hudiman, da le neb povrng ne zdevjov in nam ušov« Noben si ni upal še bliz nega, usak je be'l vad strani gledov, pa tuhtov kot bi jo ucvru, če se použ zakadi pred njem, pa aden druzga sma silel; ti ga ped! » Vače, jast ga bm kar z vilam predru, če se vame zaleti » pravi pastir Anžic » Ej nč se ga ne bojte, » je djav kavač Jerebičuk, ka je tud pršu vabaražen s kitnam,« jast mu bm že pakazav, žulcu nemarnem, le dajte da ga noute preveč razdražil, puol bo pa pa mjen, pa še pa vas« Tih se je plazu po vseh štirih vakul použa, predn sma se mi nadjal, je že bil použ uklenen s trem kitnam. » Ga že ma-ma, pašastnka, ga že ma-ma« je use upil vesel,« le paglejte ga potuhnjenca, kaku hitr je skre'l svaje rage, čist dvabr ve da je v lindr.« Ko ravbarja so ga puol gnal, tega ubozga použa h žepanovem skedn in ga tam prvezal, pa prklenil h koncu. Použ je bil nekaj dni prov pohlevn, nabenkrat ni pomolu svojih ražičkov vn zmeraj je lježav u svaj hiš; veste puol se je pa spet prvadu pa je ratav spit muhast. Vače žepan sa šle usak jutr pridn vagledvat, ja špegat h tistem stbr, če ga ni použ že kej vagujškov, pa če ni ke'šne kitne pretrgav. Zmirej bliže je bil pa Binštn pandelk in použu je vadbila zadna ura. Vače žepan sa pavabil use vaščane na kaline. Nar pru be'l ta vielke glave, puol pa še use ta druge, zabarau je dvua klauca: mjene, pa Lavra, že an tedn pred je pa kupu piet vatov čev za klabase. Zbral sma se vab cajt, kt je ble' rečjan v ta praženškem gvant pred žepanava hiše.  Vače žepan su nas pa taku-le nagaurl:« Lub mvaj maži, le paglejte kaku se je moj použ zridu, lep kasil bama mel, pa marskešna mstna klabasa ma snedl, če Buh da. Beraču, ka mi je tega použa zrihtu grie pa zahvala in usa čast, zatu mu tud use prov iz srca vadpušema, kar sma ga vabdožel, da nas je nafarbav, ka je nam prgnov u vas hadvabna, devja žvav iz tistih jutrovih dežjel, kir mislim da nakol dež ne gri, pa menda tud ankol sneg ne pada. Kadr bo pršu h naš hiš, dav mo be'm uselej fejst prcjun, da ga bo vesiv in vi, mvoj vaščani, narjedte glih taku«  Puol pa še skamandira vače žepan štir dece, mvačne, da ga bojo držal, mjen pa Lavru pa ukažeje, da naj fejst nošče nabrusva puol pa use vka'p zdrvima h žepanovem skednje, kir je bil použ prvezan. Žepanava mat sa pa prnjasl vjalk pamivnk, da bi krvi nalovl, zatu k asa misl tud godle kuhat. Puol pa prov nalahk stopje žepanov vače h použu, prav panvasan patrkaje na lepina in použ pamali soj doug, gov vrat, z ragmi je pa taku sunu mjane, ka sm stavu glih spred pred nim, da sm padu, pa pamolu use štir vad sjabe. Ledi sa se pa tega taku ustrašl, da so jo use ukadl pret žepanov hiš. Dvabr da tist štirje nisa ušle k asa ga držal. Ka je pa vidu Lavr, da je použ mjene pabodu in prevrgu, ga je pa hitr van, kt bi mignu, zabodu z dougim noščem glih u goutanc. Tu je ble' dvabr, da sa ble' vače žepan taku kujšten, da sa zrihtal dva klauca. Kuga bi ble', če neb ble' Lavra, pa če ga nabi vaben držau, če bi ušle še tist štirje, ka     sa ga držal; narprej bi mjane na tleh rastrgav, puol pa še use tadruge, pa da se ve , kuga bi puol še use pačel ta spak. O veste naš gaspud Kamar in vače žepan se ble', sa ble' že takat ušajt. Ko bi mignu, sm djav, ga je zabodu Lavr, kri razdraženega použe je pa špricnla na use strani taku, taku da je vaškrafila use, ka s avakul stal. Le poglejte jih pa vs, še dvans se enim pazna na vabraz, še dvans maje rdeče nosove. Žepanova mat sa ble' pa tud tojk hudi, da nakol tojk, ka nisa dabil neč krvi za godle. Kaku sma ga pa puol drl, pa mesarl, cvrl pa kuhal, si lahk sami mislte. Dovg, dovg sma se še puol spaminval tiste dvobre južne pr Kamari, ka sma se mastil s použem. Sam nekaj sm še pazabu pavedat. Ka je drug jutr šov kavač Jerebičuk na Vrhnka, je vidu, da je cev crkven turn pr sv.Trajic, vad naše strani krvav. Kri razkačenega použe je taku hadu bruhala iz negavga goutanca, da je vaškrafila cev crkven turn pr sv. Trajic, tu je pičle pu ure vad nas, kt veste. Sej lahku še dvans vidte turn na sevrn stran pr sv. Trajic vs krvav. Prauja, da vad našga použe, navem al je res al ne. Tist, tist stbr ka sa mel pa použe prklejenga, maja pa ,menda, še zdej pr Kamari, pa tiste kitne tud, s katerim sa ga mel prklejenga in jih kažeje usakm, kt imenitn vastank iz stari cajtov. Tu ja, ldje, je zgadavina našga použe. Naš jask je pa hadu težak, naj že buo za gavart, ej pa za pisat. Da ute pa vedl, gavari se naš jask hadu skuz nos; kt Francozi - tu je pa že druga zgodba....

 

 

                                                    STARA VAŠKA IMENA 

STARA VAŠKA IMENA IN RODOVI  NAŠE VASI so bili predstavljeni na prireditvi,ki jo je pripravilo kulturno društvo Stara Vrhnka , meseca oktobra leta 2007.  Gospa EMA GORIČAN  - rodoslovka  je pripravila  opise rodov  , zgodovino  Stare Vrhnike in predstavila domača imena hiš . Ob tej priložnosti je napisala tudi več zvezkov z opisi imen 64 vaških hiš ,zgodovinskim opisom pomembnih vaščanov in kulturnih spomenikov.

 

                             
table_stara_vaka_imena.jpg   
   

      

1. Pr´ Abraht •2. Pr´ Aloščenk •3. Pr´ Andrečkovc •4. Pr´ Bančar •5. Pr´ Bčar •6. Pr´ Bizjak •7. Pr´ Blažovc •8. Pr´ Cemet •9. Pr´ Corn •10. Pr´ Čuk •11. Pr´ Dežel •12. Pr´ Figari •13. Pr´ Goc •14. Pr´ Grom •15. Pr´ Hodnik •16. Pr´ Hribc •17. Pr´ Jakc •18. Pr´ Jelojovc •19. Pr´ Jereb •20. Pr´ Ježenšk •21. Pr´ Kink •22. Pr´ Kirn •23. Pr´ Klam •24. Pr´ Klobas •25. Pr´ Kobal •26. Pr´ Kokal •27. Pr´ Komar •28. Pr´ Kovač •29. Pr´ Kranjc •30. Pr´ Lakanc •31. Pr ' Lavr •32. Pr´ Luk •33. Pr´ Lukovc •34. Pr´ Malnari •35. Pr´ Maravc •36. Pr´ Markovc •37. Pr´ Matic •38. Pr´ Mesc •39. Pr´ Met •40. Pr´ Mic •41. Pr´ Mihelč •42. Pr´ Nacet •43. Pr´ Plon •44. Pr´ Pogoznk •45. Pr´ Povlet •46. Pr´ Primaž •47. Pr´ Primčk •48. Pr` Skrotnk •49. Pr´ Slug •50. Pr´ Srnel •51. Pr´ Škantl •52. Pr´ Škupnk •53. Pr´ Špikl ( 2 ) •54. Pr ' Špikl •55. Pr ' Šraj •56. Pr ' Štefk •57. Pr ' Tadovšk •58. Ta Gričn •59. Pr ' Tišleri •60. Pr ' Tomaž •61. Pr ' Trevn •62. Pr ' Trobič •63. Pr ' Verbič •64. Pr ' Žakel 

 

STARA VRHNIKA V MEDIJIH 

REVIJA VZAJEMNOST ŠT.4 APRIL 2009 - EMA GORIČAN ZGODOVINA STARE VRHNIKE

      prva_stran_ema.jpg
 druga_stran_ema.jpg
      PRVA STRAN ČLANKA DRUGA STRAN ČLANKA KLIKNI TUKAJ

 

         

 
Stara Vrhnika 01.avgust.2008:  Jozi Krvina & Bojan Mesec &  Joomla.org